1.
Ker so plameni miru zagoreli,
ljubezen zvončki so ljudem vsejali,
nepoštenjakom madeže so sprali,
dobrotnežem so žarki srca greli.
Vsi narodi plamenom so zapeli:
»Viharji nas ne bodo
odruvali,
mogočni hrasti bomo trdno stali,«
smeje, brez src, plamene so objeli.
Kar sreča črnec lišpavega
belca,
poklekne, sklene roke,
v solzah prosi:
»Posodi dinar, stradam kakor
kosi.«
Grdun izbruhne kakor
voda 'z vrelca,
ubožec črn zbeži, skopuh pa
sklene:
rod naš v
ljubezni nikdar ne
ovene.
2.
Rod naš v ljubezni
nikdar ne ovene,
ljudi, ki so oblaki jih
prekrili,
pred Srbi smo
v brloge naše
skrili,
saj meje naše
zanje so kot
stene.
In priletele ptice
so jeklene,
piloti bombe smrti
so spustili,
v Hrvaški, Bosni
nič krive pobili,
mrtvi na tleh
leže, oči steklene.
V razredu mi
begunec Elvis toži:
»Družino puške, noži
so ubili
in hišo, angelčka
v njej, pokurili.«
Roko mu stisnem,
potrepljam, dam roži:
»Elvis, pozabi ure,
dni meglene.«
Atena, Simon, Bor
podro vse stene.
3.
Atena, Simon, Bor podro vse stene,
med črno, belo kožo ni prepira,
saj z belcev slap prijateljstva izvira,
za črnce nič več ni denarne cene.
A včasih rezali so jim jermene,
so v jarem vpregli vole
brez obzira,
vse prošnje belcem
hladna so ovira,
prodajali jih, tepli kot
kretene.
In v Londonu
kot zemlja črna
bitja
po cestah kot
strahovi hitijo,
na črnem licu
se zobje bleščijo.
Med belce se priklati
črnec Mitja,
košarkarji radi ga
medse vzeli;
luč sprave vsi narodi
so sprejeli.
4.
Luč sprave vsi
narodi so sprejeli,
denar še vedno
na vsem svetu
vlada,
bogatih duša lačne , žejne zbada,
zlatniki reveže drobno
so mleli.
Bogati po gostilnah
so rjoveli,
da pamet neprestano
s kletvam´strada,
barakarjev pa plača
nima rada,
premožne so v
dobroti prehiteli.
Po ulicah raztrgan
deček Toni,
roko moli, z očmi strmi
in misli:
ljudem z denarjem
dnevi niso kisli.
´znenada tujec tisoč
mu pokloni,
bogati so ošabnost
vso poželi;
jih ptiči z
oljko v kljunu
preleteli.
5.
Jih ptiči z
oljko v kljunu
preleteli,
ljudje družine so
potrebovali,
z otroki bi
preradi se smejali,
osamljenim lasje so le
siveli.
Trenutki težki so
jih doleteli,
so sami brez
tolažbe v njih
jokali,
si s svojimi
rokami pomagali,
narave sužnji so hudo
trpeli.
Sošolci Marka radi
so žalili,
da v družbi
njihovi zanj ni
prostora,
prijatelje drugje si
najti mora.
Sošolca z maščevanjem so napili,
a fant izogne
družbe se vodene,
enakost! jata vrata ti
odklene.
6.
Enakost! jata vrata ti
odklene,
v živalskem svetu
moč še gospoduje,
živali šibke rada
ustrahuje,
na nosu levjem
se kadijo pene.
Rastline v boju
prežive le klene,
temno nebo grmenje
nanje rjuje,
ubožice pa neprestano
ruje,
ubrani zemlja trdne
le korene.
Lisica izza grma
k zajcu plane,
ga s kremlji
zgrabi, sline se
cedijo,
pretkanki zajčje noge
brž zbežijo.
A mnogih bolečina rož ne gane,
še žive zmagajo
roke koščene,
v trobenticah zvene
morja sirene.
7.
človeku posmehuje se
narava,
saj se bolezen
z mnogimi zabava,
jih dnevi mučijo, noči strupene.
K poklicu marsikomu
pot zaklene,
veliko rada jih
božjast uspava,
se ´z gluhonemih večkrat poigrava,
a drugim dala duše
je svinčene.
Božjast sitnarila je
v malem Luku,
srce mu pred
napadom močno bilo
in že ga
v nezavest je
potopilo.
Se Saša brajla
vadi pri pouku…
vzgojitelji bodrili,strah ji
vzeli,
iskreni so, kot lilije,
cveteli.
8.
Iskreni so, kot
lilije, cveteli,
mogočne gore kakor
smrt so bele,
saj marsikdo zgubi
v njih dni vesele,
valovi rek , morja
ljudi ujeli.
Le redki v
genije so dozoreli,
Prešerna, Lorke pesmi
so slovele,
Apela, Jame slike
so visele,
sadovi njih na
vekomaj živeli.
Zbude nas Katekizem,
Abecednik,
Martin Krpan, Deseti
brat, Zdravljica,
Slovenija postala je
kraljica.
Je Nemec Luter
z Biblijo začetnik,
Helena, Paris, Romeo
in Jul´ja,
moči ljubezni, večnosti
dragulja.
9.
Moči ljubezni, večnosti
dragulja;
oblečena v svileno,
modro krilo,
uhani, prstani krasili vilo,
na zunaj zlato,
srce kot volkulja.
Plesala krasno duša
je iz mulja,
ji vsak za
ples pokloni brž
darilo,
umazanki to nič
ni pomenilo,
plesalec njen z
rokami bo brez
žulja.
Mladeniči brž k
vodi odhiteli,
roke umili, z rožami
krasili,
dekletu radi bi
se prikupili.
Z rokami čistimi
so prihiteli,
a žulji so
še vedno se
kazali,
oči svetle, kot
zvezde, so sijali.
10.
Oči svetle, kot
zvezde, so sijali,
črno srce se
vili je smejalo,
pred grdobo poštenje
je klečalo,
za ples ponižno
šopek ponujali.
Še venomer so
žulji se poznali,
z bogatimi lahko
se bo plesalo,
od nje se
siromaštvo bo pobralo,
pogledi njeni vse
so že odgnali.
Domov užaljeni so
odhiteli,
kotičke, mošnje, vse
so pretaknili,
zlatnikov niso prav
nikjer odkrili.
Ponižanja v njej
valovi so vreli,
z berači dobre
fante so zmerjali,
nikdar možje bi
blata ne teptali.
11.
Nikdar možje bi
blata ne teptali,
pred njo stopila kača je
strupena,
na ustih teče hudobije pena,
na njej zlato, da z njim
bi vrt zorali.
Se princ prikloni,
ji poda korali,
objame brž ga
gnojna roka njena,
objame duša z
dušo se jeklena,
trenutki sreče so dekle
obdali.
Žena s stopnice
se je prevrnila,
od smeha možu
lica pordečijo:
»Nesreče tvoje me
nič ne bolijo.«
Na pravo pot
bi rada že
zavila;
v tolmunu raci,
črnem kot drnulja,
igrala v hladu
srečna b´ se
metulja.
12.
Igrala v hladu
srečna b´ se metulja;
je k meni
v sanjah kapljica
skočila,
solze kakor ´ z
oblaka je točila,
jo zeblo je
od sivega kragulja.
S punčkine roke
prileti šatulja,
ujedo ptico hrabro
je ubila,
kot ovčka se
prijazno nasmehnila,
v naročju mi
zaspala je dremulja.
Ko zjutraj so
se mi oči
odprle,
na jablanah so
ptice mi mahale,
kaj, če siničko mojo bi prignale.
Siničko na ograji
so uzrle,
v naročje je
vesela priletela,
kot sonček sva
zaljubljena žarela.
13.
mogočno v cerkvi
orgle zadonele,
prijazno v spravo
se dlani prijele,
v zahvalo Bogu
usta so zapela.
Družina svoje grehe
je premlela,
smo ovčke pri
pastirju jagnje vzele,
so hostije pajčevine
omele,
nam večna lučka
v srcu je
gorela.
Zagledal sem prijateljico zalo,
lasje so v
čopku s sponko
se svetili,
kot mimo palčka
so ljudje hodili.
Na ustnicah se
mi je zasmejalo,
jo roka moja
rada bi objela
in s punčko
v noči bi
poljub si vzela.
14.
In s punčko
v noči bi
poljub si vzela,
a moja prošnja
je ni omehčala,
z nasmehom, nagajivo
je dejala:
»Ljubezen tvoja me ne bo
ogrela.«
Vijolica ob regratu
cvetela,
a želje njegove
ni poslušala,
saj lepšega moža
si bo izbrala,
grenivca nad seboj
ne bo trpela.
Ljudje od svoje
matere bežimo,
ki s triglavim
očetom nas varuje,
nas zibel morja
noč in dan pestuje.
Smo znašli v domovini
se pred zimo,
denarja mi v
tujini nismo želi,
ker so plameni
miru zagoreli.
Ker so plameni
miru zagoreli,
Rod naš v
ljubezni nikdar ne
ovene,
Atena, Simon, Bor podro
vse stene,
Luč sprave vsi
narodi so sprejeli.
Jih ptiči z
oljko v kljunu preleteli,
Enakost! jata vrata ti
odklene.
V trobenticah zvene
morja sirene.
Iskreni, kot lilije,
so cveteli.
Moči ljubezni, večnosti
dragulja.
Oči svetle, kot
zvezde so sijali,
Nikdar možje bi
blata ne teptali.
Igrala v hladu
srečna b´ se
metulja,
Kot sonček sva
zaljubljena žarela,
In s punčko
v noči bi
poljub si vzela.
GREGOR KRALJ