Zvesti bralci Spike zdaj že veste, da imam spletno stran, na kateri se lahko zabavate s preračunavanjem zemeljskih let v planetarne. Moja spletna stran te dni praznuje že osem Marsovih let!
Ko sem bil po Zemljini starosti še najstnik, sem 29. septembra 1998 praznoval svoj 10. Marsov rojstni dan, kar je 6870 Zemljinih dni ali 6690 solov. To je 18,8 Zemljinega leta. Rimskega boga vojne že od mladih nog, ko je le priložnost in je planet viden, občudujem na nočnem nebu, ko se rdečkasto sveti in ga prosim za mir na svetu, pa tudi, da bi v svojem življenju znali uspešno krmariti med dobrim in zlim.
Poglejmo nekaj osnovnih podatkov o njem. Mars je s premerom 6794 kilometrov drugi najmanjši planet Osončja in četrti po oddaljenosti od Sonca. Ko je na našem nebu najsvetlejši, sije z —2,8 magnitude. Na vsakih 15 let pa se Mars dosti bolj približa Zemlji kakor ob navadnih opozicijah. To so velike opozicije. Njegova magnituda je takrat še za desetinko večja, od Zemlje pa je oddaljen le 55,8 milijona kilometrov. Zadnja velika opozicija je bila leta 2003, naslednja pa bo prihodnje leto. Najvišji vulkan na Marsu Olympus Mons, ki je največji vulkan tudi v vsem Osončju, se dviguje 25 kilometrov visoko, kar je trikrat toliko kot naš Mount Everest. V bazi je velik kar 600 kilometrov, na vrhu pa ima 85-kilometrsko kaldero (To je toliko, kot je zračna razdalja med Mengšom in Slovensko Bistrico!) Navadno je Marsova atmosfera prozorna, a občasno lahko vidimo oblake, včasih pa nastanejo prašne nevihte, ki se lahko razbesnijo po vsem planetu in popolnoma zakrijejo površje. Na Marsovi skorji sta dve veliki izboklini, visoki planoti Tharsis in Elysium. Tam leži večina vulkanov, čeprav so manjši primerki raztreseni tudi drugod. Mars ima dva satelita: Fobos in Deimos. Oba je leta 1877 odkril Asaph Hall z velikim refraktorjem washingtonskega observatorija. Fobosov premer je le 26,8 kilometra in se giblje na oddaljenosti 9380 kilometrov od površja planeta, premer Deimosa pa je še manjši, le 15 kilo metrov meri, in kroži na oddaljenosti 23.500 kilometrov. Za primerjavo: Luna je od Zemlje v povprečju oddaljena 384.000 kilometrov. Marsova povprečna temperatura je -63 stopinj Celzija. Temperatura na njegovem površju lahko niha in to med —125 stopinjami Celzija pozimi in 25 stopinjami Celzija poleti. Mars ima vrtilno os nagnjeno na ravnino gibanja okoli Sonca za 25,2 stopinje, kar je podobno kot pri Zemlji, zato se tudi na njem izmenjujejo letni časi. Marsova povprečna gostota je v primerjavi z drugimi planeti majhna; to pomeni, da ima v jedru lažje elemente kot na primer žveplo v obliki železovega sulfida. Majhno jedro obdaja debel in trden plašč iz silikatnih kamnin.
Prve barvne fotografije z Marsa sta leta 1976 poslali ameriški sondi Viking 1 in 2, od leta 2012 pa se po Marsu vozi Nasin mobilni laboratorij Radovednež in išče kemijske dokaze, da je lahko nekoč na rdečem planetu obstajalo življenje.
Da je Mars s svojo krvavo—rdečo barvo že v očeh starodavnih ljudstev vzbujal veliko pozornosti, pove dejstvo, da so ga že Babilonci imenovali Nirgal ali zvezdo smrti. Ker imam epilepsijo in se mi po napadu dostikrat zdi, kot da bi vstal od mrtvih, sem se poleg Sonca od vseh planetov priporočil najbolj Marsu. V drugem Marsovem desetletju svojega življenja sem namreč doživel svoj vesoljski preporod z astronomskimi knjigami in potovanji po Evropi, ki so me zmeraj kaj novega naučila. Po Marsu sem potoval s pomočjo knjig, ki so mi ga predstavile kot planet, kamor bi se človeštvo nekoč lahko naselilo,vendar se mi zdi za zdaj to preuranjeno. Je že prav, da raziskujemo vesolje, Mars je z več kot 40 sondami, neuspelimi in uspelimi, na prvem mestu, vendar je treba najprej poskrbeti za Zemljo, šele potem pa se spuščati z ekstremnimi ekshibicijami v vesolje. Ko sem po Marsu praznoval 12. rojstni dan, to je bilo 4. julija 2002, sem se začel zabavati z internetnimi programčki, kjer preračunavam leta na petih antičnih planetih in vrtilni čas na različnih širinah Sonca. Veliko časa sem poleg Marsa posvetil še preučevanju Sonca, ki mi je kot nebesni oče vselej kazal pot, po kateri naj hodim, da bom srečen, in me je v težkih trenutkih varoval. Sonce se ne vrti kot trdno telo, kot kamniti planeti, pač pa kot plinasta krogla. Tako sem bil po njem, ko se na ekvatorju glede na zvezde zavrti v 25,4 dneva, 21. junija letos star 540 ekvatorialnih Sončevih vrtljajev.
V tretje Marsovo desetletje bom torej zakorakal 21. julija 2017, ko bom star 13.740 dni ali 13.980 solov, kar je 37,62 Zemljinega leta ali 156,19 Merkurjevega ali 61,14 Venerinega ali 3,17 Jupitrovega ali 1,27 Saturnovega leta. Najdete me lahko na Googlu pod geslom »Planeti našega Osončja« Gregor Kralj, Naše Osončje Gregor Kralj, http://users.volja.net/gregakralj , http://gregor—kralj.si, www.naseosoncje.ga, www.sonceinplaneti.ga.
GREGOR KRALJ